Written by

Goveja juha in ostali spomini

Uncategorized

Moja sestrica Tamara mi je včeraj rekla: “Ti se res vsega spomniš! …” Na srečo to ni čisto res, nekatere stvari pa so tu za vedno. Recimo goveja juha (nekoliko vodena) z rezanci, ki jo jemo z babico na sončni terasi Hotela Bellevue. Medtem ko sva s sestro ubogljivo jedli juho, je babi izredno dostojanstveno, pa zato nič manj očitno, flirtala s šefom strežbe. To je sicer nato ob najinih posmehovanjih vedno temperamentno zanikala, je bilo pa res …

Teh sprehodov z babico je bilo nešteto. Slepa sreča pohajanja po Šišenskem hribu, Tivoliju, okoli Koseškega bajerja in po Obirski ulici se je nekoliko izpela z vstopom v puberteto. Takrat so se mi začeli ti sprehodi upirati, pa sem tako bolj v tišini in robotsko korakala ob babici. In še prepevat naju je silila … !

Včeraj sem hodila po istih poteh s svojo družino. Zapuščeni in razpadli Hotel Bellevue je imel vrata na stežaj odprta. Tivoli je bil prazen. In Šiška zelo tiha.

Tale mehka oblika apokalipse, v kateri smo se znašli, mi je skoraj pregrešno všeč. Njena melanholija, nove dimenzije znanih prostorov in ljudi. Sočasno doživljam sedanjost, preteklost, fikcijo in realnost. Od nekdaj sanjam, da je konec sveta. Preveč takih filmov in knjig, bi lahko rekli. Ampak mi je vse skupaj tako prekleto domače.

In lepo je.

In veselim se obeta ponovnega druženja. Ko vas bom imela ponovno ob sebi, gremo lahko tudi na vodeno govejo juho z rezanci. Na nek čudaški način jo imam zelo rada.

Last modified: 2. 4. 2020