Written by

Mikrokozmos

Uncategorized

ali miniaturna kapsula, ki posnema lastnosti nečesa precej večjega

“Yummy You”, svinčnik na papirju, 2019 (narisala Milanka Fabjančič)

Prav posebno psihično stanje, tale neprekinjeni loop večnih nedelj. Že res, da se od nekdaj v stiski ali pa preprosto iz užitka zatekam v notranje svetove. To kar znam. Tam notri tudi ni ločenih dni, ne petkov, ne svetkov. Samo neko lebdenje z možnostjo ugašanja vseh nam oprijemljivih pravil – zdaj izbrišem čas, jutri gravitacijo in tretjič znam govoriti s pokojno babico.

Ugotovila sem, da je možnost poglobljenega umika v lastni mikrokozmos te dni prava luksuzna dobrina. Štirje živimo v tem stanovanju. Na trenutke dobim občutek, da smo se zlili v neločljivo gmoto, na katero se lepijo dlake in drobci prahu kot na čigumi v žepu. Da si tekom teh tednov izborim dostop do goste koncentracije, kaj šele strnjenih nekaj ur miru za ustvarjanje – za to moram vklopiti konkretno dozo bitch-mame, odriniti družino ven iz kuhinje (kuhinjska miza je namreč postala surogat naše risarne), celo glasbo ugasnem in šele takrat lahko po nekaj minutah predrem opno tišine, sladkega vakuuma, prestižnega Niča.

Očitno imam fiziološko potrebo po snovanju izmišljenih svetov. Verjetno gre za pojav sesanja prstka, le da pri odrasli osebi. In nisem več izbirčna, na pladenj si mečem tako risanje kot pisanje, oboje s ta veliko zajemalko, “Feed me, feeeeeed meeee! … “. Že nekaj ur zatopljenosti v lastni mikrokozmos, kjer se vsaka uličica spontano sestavlja trenutek preden stopim vanjo – pa sem boljši človek. In potem me lahko spet bombartirate z gospodinjskimi obveznostmi, šolanjem od doma in tisoč in enim bistroumnim citatom z youtuba.

Moj notranji labirint se z danimi omejitvami širi v neslutene notranje črvine. Hkrati se v enem kotu rojeva avtorska knjiga, v sosednjem oddelku ena mini tajnica tipka prispevek za risarna.si, naslednji prekat je filmski studio, kjer padajo klape animiranih eskapad, imamo pa tudi keramično delavnico, kjer vrsta figuric čaka na peko. Da ne govorim o tistem norem notranjem Freudu, ki dela dvoumne transkripcije sanj. Njega vam raje ne bom predstavila. Občasno grize ter moči posteljo.

Ti projekti niso ambiciozni v osnovnem pomenu besede. Ne pričakujejo honorarja in ne vedo, če jih bo sploh kdo kdaj videl, slišal ali razumel. To ni služba, ampak del mojega telesa. Ventil, ki zmanjša napetost. Dvignjena zapornica na reki.

V resnici gre za nekaj čisto prazgodovinskega – to je potreba po zgodbi. Tisoč in eni zgodbi. Interpretaciji resničnosti, zaprti v mehurček, kjer vladajo lastne zakonitosti. Kapsula neresničnega, ki naredi resnico bolj razumljivo. In lažje prebavljivo, morda celo smiselno.

Zato v boj z motilci pozornosti! Rabim trenutek zase.

Pa je – napisano! Tako malo je bilo treba. Zver nahranjena. Dredi razčesani. Kupček podrt.

Last modified: 20. 4. 2020